Ustavi svojo Predstavitev Paragliding Slovenia | HOME
Moje življenje tudi tako
O meni
Starost: 26
Kraj: Ljubljana
Moj klub:
Licence

Drugo

Povezve

Citat
Sky is the limit
arhiv
zadnji dnevi
November 2008

Ostalo

Oprema:
Apco Vista

Najboljši, najlepši let:
Sem šele za zaèetku ... Za enkrat drugi polet s Slivnice

Ambicije:
Se nauèiti aktivno leteti in uživati v zraku ... se poèutiti svobodno.

Moje življenje tudi tako
Sem študentka, ki je poskusila v življenju že marsikaj ... od dokaj umirjenega pisanja, do jadralnega padalstva. Poskušam uživati v življenju in kar mi le-ta ponuja in vèasih celo svoje utrinke prelijem na papir.
Sreda, 12 November 2008
Zaèetki letenja

Z jadralnim padalstvom sem se prviè sreèala dobre 3 leta nazaj. sestra in njen fant sta oba letalca in neko sobotno popoldne sem imela sreèo iti z njima v Logatec. Ne vem kako in ne zakaj, vendar dobila sem sedež, padalo in zaèela probavati. Ko sedaj pogledam nazaj sem bila res smešna, vendar ... dvigovala sem padalo in laufala po hribu navzdol z njim. In nato ga namousala in nazaj na sredino hriba. Uspelo se mi je celo za pol metra dvigniti in bilo je noro. Ker mi je bil feeling fenomenalen sem se naslednji dan ponovno podala na isti hribèek in ponovno dvigovala padalo. Ker mi je šlo dobro, sem imela dovoljenje štartati z vrha hribèka in ... poletela sem. Brez èelade in brez feelinga kaj poèeti v zraku. No ... uspešno sem pristala in popspavila padalo. Ko sem celotno zgodbo povedala svojemu bivšemu se je križal in svoj hobi sem pospravila ... še danes ne vem kako sem lajko to storila, ampak ... kaj vse èlovek ne naredi za ljubljeno osebo. No, ampak to je že druga zgodba.
Kakor koli nikoli nisem pozabila obèutka, ki sem ga imela, ko sem bila v zraku in pred dobrimi 4 meseci je ponovno prišla želja po letenju. Sestrin fant me je peljal v tandemu enkrat, nato še enkrat in še enkrat in ... zaèela sem ponovno z dvigovanjem padala. Ker sestrin fant dela teèaj za inštruktorja sem se zaèela uèiti kar pri njemu.
Zaèela sem seveda pri osnovah na ravnini. Kako se pripeti, kako dvigniti padalo, kdaj spustiti A-liniji, kako zabremzati padalo. Na ravnini je bilo vse super fino fajn, potem pa smo se preselili na hribèke. Tu pa so se zaèeli problemi. Vedno sem prepozno zabremzala padalo in dvigovala sem ga preveè energièno. seveda je mojega inštruktorja to malo skrbelo. Je razlika ali ti dvigaš padalo na ravnini ali strmini. Sedaj to vem, prej ... se mi ni sanjalo. No na vrsto je prišel prebold. Fajn hribèek in èlovek se res nalaufa po hribu navzdol in nasopiha po hribu navzgor. :-) Tu se je zaèel pojavljati v meni dvom, ali si jaz resnièno želim samostojno leteti, ali bom zmogla sama biti v zraku. Z vsakim štartom oz. vsako hojo po hribu navzgor sem ugotovila, da je res to šport, ki bi ga rada prakticirala. Moji štarti so se izboljšali, pojavil pa se je nov problem- preveè hitri gibi. Ko sem neko soboto vzletela s prebolda in se poskušala dati v sedež, sem letela preveè v levo in se bližala drevesom, žicam, sem na hitro potegnila desno komando in ... imela veèjo sreèo kot pamet, da nisem kolapsnila na trdna tla. Takrat sem se resno zamislila, predvsem pa moj inštruktor in moja sestra. Naslednji dan sem seveda bila veliko bolj previdna in uspela preprièati sama sebe in moje bližnje, da ne bom veè poèela tega.
Èez en teden pa je sledil prvi višinski let iz slivnice. Uf je delal adrenalin. Vreme je bilo fenomenalno, razere idealne in res sem se veselila leta. Štart je bil popolen, let pa po prvi minuti tudi lep. Sprostila sem se in uživala v razgledu. seveda se nisem upala usesti v sedež, no pravzaprav se nisem mogla ... sestra me je usperjala kako naj letim in kako pristanem in vse je bilo super. Obèutek fenomenalen. Naslednji dan sem opravila še dva leta iz Slivnice in bila še bolj navdušena nad letenjem. V ponedeljek sem potem prviè letela z Ambroža in bilo je tudi super. Me je malo zrukalo nad tlemi, ampak ni bilo panike. Potem pa je sledil torek, moj peti let. Ponovno smo leteli z Ambroža in tokrat se je moje mišljenje o letenju malo spremenilo. V zraku je je ornk zrukalo (nad grajcami), nisem vedela, kaj poènem toèno. Padalo mi je ušlo naprej in sem ga pravoèasno zabremzala, vendar imela sem toliko strahu v sebi... želela sem si samo priti èim prej na trdna tla. Vse kar sem slišala, kaj se ti lahko zgodi v zraku (klofanje padala, negativa, prevleèen let, ...) sem jemalo bolj z levo roko. ja ok, se ti to lahko zgodi, vendaar tega nisem jemalo tako zelo resno. No, ko sem v torek pristala na tleh sem se o teh zadevah malo zamislila. Od inštruktorja sem dobila knjigo o letenju in 50 vprašanj in prepoved letenja, dokler ne odgovorim na vsa teoretièna vprašanja. Razlog za to je bil pa moj štart. Namesto, da bi na štartu laufala naravnost sem laufala proti drevesom (levo) in ko sem vzletela je bilo moje padalo max 10 cm stran od dreves ... ponovno sem imela veèjo sreèo kot pamet. Še dobro, da sem to zvedela, ko sem že pristala, ker èe bi se tega zavedala v luftu bi bila še bolj panièna in prestrašena kot sem že bila ... noèem razmišljati kako bi se zadeva lahko konèala.
No lotila sem se branja teorije in spoznavanja kaj pomeni jadralno padalstvo, kaj vse se lahko zgodi, kako rešuješ zadeve, ... Zadeve so mi postale jasne. In tako sem po enem tednu imela spet dovoljenje iti v zrak. Šli smo na Gozd in bilo je lepo. seveda, pa je bil v meni še vedno strah. Nekako nisem mogla pozabiti torkovega leta z Ambroža, kako me je prerukalo v zraku, kako mi je padalo ušlo naprej, ... Na štartu sem se poskušala umiriti in se osredotoèiti na let, ki je bil predmano. Nekako mi to ni šlo najbolje, saj so bili tam èehi7slovaki, ki so obupno štartavali in me še dodatno napsihirali. Kljub temu sem se umirila in odlièno štartala in poletela. Uspela sem se spraviti v sedež, vendar nekako nisem mogla uživati v letu, ki je bil popolnoma miren. Nisem si upala zavijati, da ne bi preveè potegnila kako komando, nisem vedela, kam naj zavijem, desno ali levo. No hvala Bogu za sestro, ki me je malo userjala in tako sem uspešno pristala. Moj šesti let se je konèal sreèno, vendar strah je bil še vedno prisoten.
Ta vikend pa sem se ponovno spravila v zrak. Z inštruktorjem sva letela z Lovrenca in bilo je noro dobro. Ker je bilo že sonèno je bilo prisotne malo termike, no bolje reèeno prisotni so bili balonèki. Mene je bolj skrbelo kako bom v zraku inštruktorja pa moj štart. No, štart je minil brez  problemov. Popetela sem skoraj na mestu ...imela sva sreèo, saj je pihalo navzgor in ni bilo potrebno veliko energije. V zraku pa je bila na preizkušno postavljena moja psiha. Kot sem že  rekla je bilo polno termiènih balonèkov. Im me je premetavalo sem ter tja. Nisem se dala in skoraj uspešno naredila osemko, zbila višino in lepo pristala. Zakaj skoraj uspešno?! Ja no nekako sem jo naredila tako, da sem pristanku kazala hrbet. Ja no, se še uèim. naslednjiè vem, da jo bom naredila prav. Meni je bilo najbolj pomembno, da sem se skoraj znebila strahu v zraku. Znebila sem se tega, da tudi, èe te premetava lahko zavijam. Ja sej vem, da se bo marsikomu zdelo to smešno, vendar ... sem šele na zaèetku. Vem, da bom z vsakim letom bolj samozavestna v svoje poèetje, dobila bom obèutek za padalo in zaèela bom uživati v zraku. Se zavedam, da bo strah še vedno v meni, kar se mi zdi prav, saj preveè samozavesti tukaj lahko škoduje.
No, toliko imam zaenkrat izkušenj z letenjem in vem, da sem šele na zaèetku, vendar se že zelo veselim svojih naslednjih poletov...

Spelcy posted @ 23:25 - Link - komentarji (1)



005329 obisk